Včeraj sem po pošti dobil izvod revije pHARMONIA, v kateri so mi namenili 6 strani.
Ker je revija namenjena strokovni javnosti in ni ravno prosto dostopna, lahko tekst preberete spodaj.
—————————-
Pozdravljeni, sem Jernej in sem odvisnik. Moja droga je fotografija. Uživam jo vsak dan, večkrat na dan, v vseh možnih oblikah. Odvisnost traja že dobrih pet let. Zavedam se, da ne bom nikoli ozdravljen niti ne bi želel biti.
Fotografiram vse, nisem zbirčen, a najraje se znajdem na ulici. Tam padem v svoj svet, ki me vedno znova omami. Pravega razloga za to ne poznam. Morda je kriva nepredvidljivost ulic, konstantno spreminjanje dogajanja, neponovljivost trenutkov ali pa čisto nekaj tretjega. Verjetno pa je stvar zelo povezana tudi s tem, da sem takrat popolnoma svoboden v tem, kar delam. Takrat »delam« zase. Ustvarjam, uživam. Brez smernic, brez napotkov, brez stresa. Takrat je to zame hobi. Težko je z besedami opisati občutek, ko se sprehajam po ulicah, opremljen s fotoaparatom, na lovu za dobrimi fotografijami. Lahko vam povem le, da je občutek enkraten. Spremenim se v opazovalca, ki neponovljive trenutke in odnose beleži s kupom plastike, aluminija, stekla in še česa – nisem tehnični tip človeka, zato vam podrobnosti sestave aparata žal ne bi znal pojasniti niti me ne zanimajo posebno. Veliko raje imam namreč tisto drugo stran fotografije, netehnično, vizualno, sporočilno, neotipljivo. Končni izdelek fotoaparata, to je tisto, kar je važno in na kar sem osredotočen med fotografiranjem. Pa naj ne bo pomote, nisem eden tistih, ki zapriseženo trdijo, da aparat ni pomemben, temveč je pomemben izključno fotograf. To seveda precej drži, ampak včasih se kakšnega posnetka žal ne da narediti brez primerne opreme. Na ulicah torej uživam. Ko začnem fotografirati, v trenutku odmislim vse probleme in neprijetnosti. Preprosto povedano, »padem not«. In ko sem notri, si kar ne bi želel ven. Prijetno je tam. Toplo je, pa čeprav dežuje in piha. Udobno je, pa čeprav so čevlji premočeni in noge utrujene. Znano je, pa čeprav sem prvič v nekem mestu. Rad se vračam v ta svet ulic, pa naj bo to na drugem koncu sveta ali pa nekaj metrov stran od doma.
Med pogostejšimi vprašanji v pogovorih o potovanjih je naslednje: Kakšni pa so tamkajšnji ljudje? Menim, da so ravno ljudje tisti, ki dajejo mestom in ulicam njihovo značilno podobo in ustvarjajo vzdušje. So prvi in zadnji neposredni stik z obiskovalcem. Zato so tudi privlačen motiv za fotografiranje. Sam se vedno bolj osredotočam ravno na ljudi. Priznam, najprej sem se fotografiranja ljudi izogibal, če pa me je že kdo posebej pritegnil, sem ga fotografiral z razdalje, da ja nisem imel stika z njim. Sram me je bilo, tako kot marsikaterega fotografa na začetku njegove »ulične« kariere. Takrat so bile moje fotografije neosebne, povprečne, upam si reči tudi, da so bile slabe. Tehnično so bile sicer korektne, vendar brez zgodbe, sporočila. Ker pa vedno težim k izboljšanju, sem se sčasoma opogumil in začel pristopati k neznancem na ulici. Začel sem fotografirati bolj osebno. Ljudje na ulici so različni. Nekaterim je vseeno, da jih fotografiram, drugi tega izrecno ne želijo. Če se kdo ne želi fotografirati, mora fotograf to spoštovati. Ne pomeni ne. Pri mnogih pa je dovolj že prijazen nasmeh in jasen namig o namenu. Ugotovil sem, da do dobre, iskrene fotografije največkrat pripelje prijazen pristop. Zato bi vsakemu, ki se želi preizkusiti v tej zvrsti fotografije, svetoval, naj se opogumi, se približa človeku, ki ga želi fotografirati, in mu izrazi svoj namen. Naj vas ne bo sram, največ, Nekaj časa sem kar lahko nekdo reče, je pač: Ne.
PS: Hvala Nenadu, izvršnem uredniku revije, za povabilo k sodelovanju. Že drugič.
