(fotografija: Hans Marvell)

Seveda pa je bilo potrebno kupiti tudi ostale potrebščine, ki pridejo zraven… filme, svetlomer, kemijo –  ja, otrok digitalne po novem doma razvija filme – , skener in še kakšno drobnarijo. Ta analogni podvig me je na koncu prišel dražje kot sem sprva načrtoval, ampak mi ni žal.

Znova spoznavam fotografijo. Umirjeno, premišljeno, 12 posnetkov na film. Počasi, previdno, natančno. Spet odkrivam čarobnost fotografije, ki sem jo spoznal kakšnih 7 let nazaj. Ponovno sem se zaljubil.

Vsakemu digitalnemu fotografu toplo priporočam takšno avanturo, če le finance to dopuščajo.

Luka, hvala ker si me navdušil.

 

Spodaj je nekaj prvih fotografij, ki sem jih posnel z Đesiko. Malo mešano, spoznavanje aparata in tehnike. Za svojo dušo.

—————————-

Pozdravljeni, sem Jernej in sem odvisnik. Moja droga je fotografija. Uživam jo vsak dan, večkrat na dan, v vseh možnih oblikah. Odvisnost traja že dobrih pet let. Zavedam se, da ne bom nikoli ozdravljen niti ne bi želel biti.
Fotografiram vse, nisem zbirčen, a najraje se znajdem na ulici. Tam padem v svoj svet, ki me vedno znova omami. Pravega razloga za to ne poznam. Morda je kriva nepredvidljivost ulic, konstantno spreminjanje dogajanja, neponovljivost trenutkov ali pa čisto nekaj tretjega. Verjetno pa je stvar zelo povezana tudi s tem, da sem takrat popolnoma svoboden v tem, kar delam. Takrat »delam« zase. Ustvarjam, uživam. Brez smernic, brez napotkov, brez stresa. Takrat je to zame hobi. Težko je z besedami opisati občutek, ko se sprehajam po ulicah, opremljen s fotoaparatom, na lovu za dobrimi fotografijami. Lahko vam povem le, da je občutek enkraten. Spremenim se v opazovalca, ki neponovljive trenutke in odnose beleži s kupom plastike, aluminija, stekla in še česa – nisem tehnični tip človeka, zato vam podrobnosti sestave aparata žal ne bi znal pojasniti niti me ne zanimajo posebno. Veliko raje imam namreč tisto drugo stran fotografije, netehnično, vizualno, sporočilno, neotipljivo. Končni izdelek fotoaparata, to je tisto, kar je važno in na kar sem osredotočen med fotografiranjem. Pa naj ne bo pomote, nisem eden tistih, ki zapriseženo trdijo, da aparat ni pomemben, temveč je pomemben izključno fotograf. To seveda precej drži, ampak včasih se kakšnega posnetka žal ne da narediti brez primerne opreme. Na ulicah torej uživam. Ko začnem fotografirati, v trenutku odmislim vse probleme in neprijetnosti. Preprosto povedano, »padem not«. In ko sem notri, si kar ne bi želel ven. Prijetno je tam. Toplo je, pa čeprav dežuje in piha. Udobno je, pa čeprav so čevlji premočeni in noge utrujene. Znano je, pa čeprav sem prvič v nekem mestu. Rad se vračam v ta svet ulic, pa naj bo to na drugem koncu sveta ali pa nekaj metrov stran od doma.

Med pogostejšimi vprašanji v pogovorih o potovanjih je naslednje: Kakšni pa so tamkajšnji ljudje? Menim, da so ravno ljudje tisti, ki dajejo mestom in ulicam njihovo značilno podobo in ustvarjajo vzdušje. So prvi in zadnji neposredni stik z obiskovalcem. Zato so tudi privlačen motiv za fotografiranje. Sam se vedno bolj osredotočam ravno na ljudi. Priznam, najprej sem se fotografiranja ljudi izogibal, če pa me je že kdo posebej pritegnil, sem ga fotografiral z razdalje, da ja nisem imel stika z njim. Sram me je bilo, tako kot marsikaterega fotografa na začetku njegove »ulične« kariere. Takrat so bile moje fotografije neosebne, povprečne, upam si reči tudi, da so bile slabe. Tehnično so bile sicer korektne, vendar brez zgodbe, sporočila. Ker pa vedno težim k izboljšanju, sem se sčasoma opogumil in začel pristopati k neznancem na ulici. Začel sem fotografirati bolj osebno. Ljudje na ulici so različni. Nekaterim je vseeno, da jih fotografiram, drugi tega izrecno ne želijo. Če se kdo ne želi fotografirati, mora fotograf to spoštovati. Ne pomeni ne. Pri mnogih pa je dovolj že prijazen nasmeh in jasen namig o namenu. Ugotovil sem, da do dobre, iskrene fotografije največkrat pripelje prijazen pristop. Zato bi vsakemu, ki se želi preizkusiti v tej zvrsti fotografije, svetoval, naj se opogumi, se približa človeku, ki ga želi fotografirati, in mu izrazi svoj namen. Naj vas ne bo sram, največ, Nekaj časa sem kar lahko nekdo reče, je pač: Ne.

PS: Hvala Nenadu, izvršnem uredniku revije, za povabilo k sodelovanju. Že drugič.

Vokal: Flora Ema Lotrič
Harmonika: Jure Tori
Kitara: Matej Fele
Saksofon: Tjaša Perigoj
Bas: Mitja Tori
Bobni/Tolkala: Blaž Celarec

Posneto v živo v dvorani Delavskega doma Zagorje

Gostilna dela je majhen kolektiv sredi Ljubljane (Poljanska 7), ki nudi krasna kosila in malice po zelo sprejemljivih cenah. Posebnost gostilne je ta, da usposabljajo mlade med 17. in 25. letom starosti, katerim zaradi neustrezne izobrazbe grozi brezposelnost. Pod taktirko (kuhalnico?) Uroša Jakše se mladi tako usposabljajo za pomočnike in pomočnice kuhinje ter strežbe. Gostilna dela je plod projekta Tovarna dela in traja od leta 2010.

Toplo priporočam obisk, saj je ambient nadvse prijeten, hrana pa odlična.